Tomaž Čopi o strahu na vodi, odgovornosti trenerjev, prihodnosti slovenskega jadranja in o tem, kaj jadranje sploh pomeni kot način življenja.

Strah? Zamolčana tema, o kateri moramo govoriti

Ena od osrednjih tem pogovora je bila strah — tema, ki je v jadralskem svetu pogosto prezrta. Tomaž je jasen: strah je naraven del vsakega športa in jadralci se ga ne smejo sramovati. Nasprotno — naučiti se ga je treba razumeti, prepoznati kdaj opozarja na nevarnost in kdaj ovira napredek. “Jadralec se ga ne znebi, mora se ga naučiti razumeti” pravi Čopi.

Mladi jadralci in odgovornost okolja

Posebno pozornost je Tomaž namenil mladim jadralcem in njihovemu razvoju. Kritičen je do okolja, v katerem mladi tekmujejo — trenerji, klubi in starši morajo po njegovem mnenju otrokom omogočiti razvoj brez vnaprejšnjih ovir in pritiskov. Poudarja, da jadranje zahteva samostojnost, pripravljenost na neuspeh in sposobnost sprejemanja lastnih odločitev. “Ni vse v reprezentanci in ni vse v tekmovanjih. Pomembno je, da znaš jadrati, da greš na regato, se družiš in v tem uživaš,” je dejal.

Slovensko jadranje — kje smo in kam gremo?

Tomaž je spregovoril tudi o stanju slovenskega jadranja danes. Slovenija je v zadnjih letih doživela vzpon na mednarodni sceni, a Čopi opozarja, da vzdržnost tega uspeha ni zagotovljena. Finančni argument ne sme biti edini razlog za ukvarjanje z jadralnim športom — potrebni so vizija, razvoj in mednarodno tekmovanje. Hkrati poudarja, da je jadranje v slovenskem javnem prostoru še vedno premalo prepoznano glede na rezultate, ki jih dosegajo naši jadralci.

Jadranje kot način življenja

Rdeča nit celotnega intervjuja je bila jasna: za Tomaža Čopija jadranje nikoli ni bilo samo šport. Je način razmišljanja, odnos do narave, do tveganja in do življenja. Pri 56 letih ostaja enako strastno vpleten v jadralski svet — kot tekmovalec, trener, podjetnik in ambasador športa, ki ga ljubi.

Celoten intervju si lahko preberete v časopisu Delo z dne 8. julija 2026.